Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V prvem intervjuju po prevzemu slovite Barcelone se je Aleksander Sekulić za Sportklub razgovoril o klubskem izzivu kariere, ozadju pogovorov, vzporedni vlogi selektorja in zlati reprezentanci do 20 let.
Minuli teden je Aleksander Sekulić tudi uradno postal trener Barcelone, dvakratnega zmagovalca evrolige, ki ima v svoji vitrini tudi 20 naslovov španskega prvaka, predvsem pa kluba, v katerem so igrali velikani, kot so Pau Gasol, Dejan Bodiroga, Juan Carlos Navarro, Gregor Fučka, Andres Jimenez, Juan Antonio San Epifanio, Šarunas Jasikevičius, Arturas Karnišovas, Aleksandar Đorđević … Pa tudi Jaka Lakovič, Boštjan Nachbar, Jaka Blažič in Erazem Lorbek. Pogodbo je podpisal na daljavo. V katalonski prestolnici se bo zglasil v začetku avgusta. “Barcelona vstopa v novo obdobje. Verjamem, da sem s svojo vizijo lahko kos tej nalogi,” nam je ob robu poletnega oddiha, ki je sicer močno delovno obarvan, dejal 48-letni Ljubljančan. Ob tem je zatrdil, da novi delodajalec podpisa pogodbe ni pogojeval z njegovim reprezentančnim statusom.
Intervju: Aleksander Sekulić
Ste si lahko predstavljali, da boste kdaj v intervjuju sodelovali kot trener Barcelone?
O intervjujih ne razmišljam prav veliko. Vedno sem upal in verjel, da bom z delom nekega dne prišel do vloge glavnega trenerja velikega kluba. O tem, ali bo to prav Barcelona, nisem razmišljal.
Lahko povzamete, kako se je zgodba razpletla, torej od prvega klica vašega zastopnika z informacijo, da je “v igri” Barcelona?
Vse se začne z izkazanim zanimanjem. Klub je imel idejo o novi poti. Iskali so trenerja, s katerim bi se nanjo podali. V meni so, kot kaže, prepoznali trenerja, ki bi lahko delil podobno vizijo. Sledil je prvi pogovor. Dobil sem občutek, da smo hitro našli skupen jezik. Klubsko zanimanje se je nato okrepilo. Pogovarjal sem se tudi s predsednikom Joanom Laporto. Želel me je spoznati kot osebo in trenerja. Kmalu zatem smo se začeli pogovarjati o pogodbi.
Za nas in verjetno tudi za širšo košarkarsko javnost je bilo to vendarle veliko presenečenje. Kakšen pa je bil vaš prvi odziv?
Sklepal sem, da Barcelona že ima dogovor z novim trenerjem. Izkazalo se je, da ta informacija ni bila točna. Zato sem bil tudi sam presenečen. Obenem pa se zavedam svojih sposobnosti in kakovosti. Verjamem, da sem lahko kos takšni nalogi. Vem pa, da gre za enega največjih evropskih klubov.
Prvi pogovori so bili informativni. S kakšno idejo ste prepričali sogovornike? Kaj lahko ponudite Barceloni? Kakšen je lahko vaš trenerski podpis?
Prav na to temo so bili pogovori najbolj intenzivni. Kako se lotiti novega poglavja? Dejstvo je, da je bila povprečna starost dosedanjega igralskega kadra precej visoka. Če me spomin ne vara, je znašala okrog 34 let. Pomladitev je zato logičen prvi korak. V tem procesu pa Barcelona potrebuje nov veter, tudi na ravni krepitve identitete in klubske kulture. Barcelona ne sme biti prepoznavna le po imenu, tradiciji in dragih nakupih, temveč po igri. Osnovna želja je, da bi navijači zlahka prepoznali način igre ter se posledično poistovetili s to identiteto. Hkrati pa je nujno, da se v kadru izoblikuje tudi domač košarkar, ki bo obraz te ekipe. Govorim o košarkarjih, kakršna sta bila nekoč Juan Carlos Navarro in Ricky Rubio.
Zveni preprosto. A takšen proces se ne zgodi čez noč. Orisali ste končni cilj. Kaj pa tekoči rezultati? Ali je v takšnem okolju dovolj potrpljenja za dolgoročno zgodbo, če v vmesnem obdobju ni oprijemljivih dosežkov v evroligi in ligi ACB?
Na to vprašanje v tem trenutku težko jasno odgovorim. V klubu se seveda zavedajo, da takšen zasuk ni mogoč čez noč. To je Barcelona. Pričakovanja javnosti in izjemno široke baze navijačev so vselej visoka. To je dejstvo. Po drugi strani pa velja izpostaviti, da je imela Barca v preteklih letih na svojem igralskem seznamu kar nekaj zvenečih imen, pa v treh sezonah ni osvojila niti ene lovorike. In prav zaradi tega so se porodile ideje o spremembah. Strinjam se, da bomo potrebovali malce potrpljenja. Po drugi strani pa verjamem, da bomo upravičili pričakovanja.
Kako blizu ste zaprtju igralskega kadra?
Malce nam še manjka. Menim, da bomo zgodbo zaprli še z dvema košarkarjema.
Med novinci bo tudi Josh Nebo, ki bo unovčil slovenski potni list. Za razliko od športnega direktorja KZS Saše Dončića ste bili minulo poletje ob pogovoru o omenjenem naturaliziranem centru precej bolj spravljivi in diplomatski. Kakšno sodelovanje si obetate?
Ne bi se rad vračal v lansko poletje. Kar je bilo, je bilo. Lahko povem le, da sem imel s košarkarjem takrat zelo odkrit pogovor, med katerim mi je navedel razloge za odpoved reprezentančne akcije. Bil je v zelo neugodnem položaju. Takratni klub ga je z jasno odklonilnim odnosom do reprezentančnega poletja postavil v zelo neugoden položaj. Zame je bila zato zgodba zaključena. Brez zamer. Zdaj me čaka nov pogovor z njim.
Kako proste roke vam je klub namenil pri pomočnikih?
O konkretnih imenih v tem trenutku ne morem govoriti. Imam sorazmerno proste roke. Pričakujem, da bom lahko v klub pripeljal dva pomočnika po svoji izbiri.
Zanesljivo gre za vaš največji klubski izziv v karieri. Že veste, s katerimi besedami boste stopili pred svoj štab in igralski kader?
Vem, kakšna je moja ideja. Vem, kako jo izvajati. Moja glavna želja je prepričati košarkarje, da barve kluba zastopajo z veliko mero požrtvovalnosti, borbenosti in želje po lovorikah. S to idejo je bila sestavljena tudi ekipa.
Ostajate tudi selektor slovenske reprezentance. Je bil ta položaj v pogovoru z novimi klubskimi delodajalci postavljen pod vprašaj?
O tem smo se odkrito pogovorili. V Barceloni seveda vedo za moje reprezentančno udejstvovanje. Nanj so tudi ponosni. Prihodnji mesec, ko nas čaka nadaljevanje kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2027, ne vidim nobene ovire. Večji izziv bosta naslednji Fibini okni, torej novembra in februarja. Za takrat se bomo morali uskladiti.
Ste bili pripravljeni tudi na morebiten umik s selektorskega položaja, če bi vam tako namignili v Barceloni?
Do tega niti ni prišlo. Seveda nisem silil z glavo skozi zid. Ponavljam, odkrito smo se pogovorili. Ob tem lahko tudi povsem iskreno rečem, da mi je delo v slovenski reprezentanci močno pomagalo pri prepoznavnosti na mednarodni sceni. Vem tudi, da je slovenska reprezentanca toliko bolj vidna zaradi Luke Dončića. Jaz sem torej del te zgodbe.
Ob koncu se dotaknimo še osrednje slovenske poletne košarkarske zgodbe, torej zmagoslavja mlade reprezentance na domačem EuroBasketu do 20 let. Na kakšen način ste spremljali to sila pozitivno zgodbo?
Tega vprašanja sem vesel, saj bi rad izpostavil in pohvalil to generacijo, ki je na najlepši način kronala štiriletno delo. Odkrito, pričakoval sem kolajno. Vesel in ponosen sem, da je zlate barve. To je bila dvojna zmaga. Zmaga organizatorjev prvenstva, torej KZS, in zmaga košarkarjev s selektorjem Danijelom Radosavljevićem, ki je opravil izvrstno delo. Imel je veliko preprek. Sprva že pred prvenstvom, nato pa je v finalu ostal brez Urbana Krofliča in Lovra Faganela. Vseeno je Slovenijo popeljal na vrh. To je tudi potrditev velike nadarjenosti teh košarkarjev. Jasno, zdaj jih čaka veliko dela, da se bodo razvili in dosegli raven članske konkurence.
Omenili ste selektorja Radosavljevića, ki je bil lani v pripravah tudi del vašega štaba. Še bolj se je vanj vključil Domen Zevnik, selektor reprezentance U-18. Bodo zanju reprezentančna vrata odprta tudi v prihodnje?
Omenjena strokovnjaka sta svetla prihodnost slovenske trenerske scene. Z moje strani bodo vrata zanju nedvomno odprta. Verjamem, da nanju dolgoročno računajo tudi pri KZS. Moje poslanstvo ni le vodenje ekipe, temveč tudi delitev znanja in izkušenj na mlajše – tako košarkarje kot trenerje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje